Učitelji v raziskavah kažejo nezadovoljstvo s svojim formalnim znanjem o avtistični motnji. Izkušnje kažejo, da največ znanja o avtizmu dobijo kar preko izkušenj in praktičnega dela z avtisti v razredu. Večina učiteljev je mnenja, da imajo avtisti kar nekaj težav s sledenjem pri pouku ter z vključitvijo v socialno mrežo ostalih otrok v razredu. Učitelje je strah pred drugačnostjo in pred neobvladovanjem te drugačnosti. Kako pristopiti do takšnega otroka? Kako mu predstaviti nove učne vsebine? Kako otroku pomagati, da se vključi v socialno okolje šole?Manjka jim dodatnih izobraževanj s tega področja, zato smo to vrzel vsaj deloma zapolnili s programom Inkluzija otrok z Aspergerjevim sindromom. Več o programu

Kako sploh prepoznati avtizem?

Avtizma, ki je izjemno kompleksna, nevro-razvojna motnja, do pred kratkim sploh še niso poznali. Avtistične simptome, ki so jih psihiatri prepoznavali pri svojih pacientih, so pripisovali shizofreniji, različnim psihozam ali kratko malo »norosti«. Prva, ki sta se z avtizmom začela intenzivno ukvarjati, sta bila Leo Kanner in Hans Asperger, ki sta za sabo potegnila plaz ugibanj, raziskovanj in razprav na to temo. Kljub temu da je na tem področju še vedno veliko neznank in različnih mnenj, predvsem kar zadeva vzroke za nastanek in zdravljenje avtizma, se je v razmeroma kratkem času zgodil velik napredek. Stroka si prizadeva za čim zgodnejše odkrivanje motnje ter čim uspešnejše zdravljenje. Poskušajo z najrazličnejšimi metodami, med katerimi so znane glutenske in kazeinske diete, psihoanalitične in behavioristične terapije in različni edukativno-multidisciplinarni pristopi.

Pri zgodnji postavitvi diagnoze je največji problem v tem, da se motnja v zgodnjem otroštvu le s težavo prepozna. Znaki motnje so v prvih letih otrokovega življenja manj opazni in jih je težje razločiti. Po drugi strani pa je zgodna postavitev diagnoze, ključna za nadaljnjo obravnavo in čim prejšnje ukrepanje. Najboljše je postaviti diagnozo pred tretjim letom. V praksi pa je na žalost slika precej drugačna. Zaradi bojazni pred neustrezno diagnozo in zaradi dejstva, da se značilno avtistično vedenje ne pojavi takoj po rojstvu, se diagnoza postavi šele po dopolnjenem tretjem letu starosti. Pogosto se zgodi, da se prava diagnoza postavi šele pred vstopom v šolo, največkrat po nekaj napačnih in neustreznih diagnozah (Kodrič, 2006).

Znano je, da se otroci z normativnim razvojem začnejo učiti preko posnemanja, in sicer takoj, ko stopijo v interakcijo z drugimi. Učenje se tako rekoč začne že takoj po rojstvu, predvsem v interakciji s starši pa otroci zaznavajo razlike v vedenju drugih in sebe. Otroci z avtizmom se zaradi svojih razvojnih težav niso sposobni učiti po enaki poti kot njihovi zdravi vrstniki. Navadno se osredotočajo le na posamezno značilnost, niso pa zmožni povezati posameznih delčkov v celoto. Težave imajo pri doseganju pozornosti, socialnih odnosov ter zaznavanju in izražanju občutkov. Znanje usvajajo le preko iskanja pomenov v ponavljajočih se vzorcih istih potez v socialnem in psihičnem okolju, namesto da bi iskali globlje mentalne pomene (Donald in Sherratt, 2004).

Znano je, da sta močna področja avtistov mehansko in matematično področje, saj imajo običajno avtisti bolj razvite možganske centre za logično mišljenje, medtem ko jim večje težave povzroča jezik in komunikacija.

Razlike med avtizmom in Aspergerjevim sindromom

Opisi Kannerja, ki se je ukvarjal z avtizmom in Aspergerja, ki se je osredotočal na Aspergerjev sindrom, se razlikujejo predvsem v treh področjih. To so jezikovne, motorične in učne sposobnosti (Milačić, 2006).

Medtem ko Kanner opisuje otroke, ki se jim govor ni nikoli razvil, če pa se je, ni bil namenjen komunikaciji, Asperger opisuje otroke, ki so sicer zamujali v govornem razvoju, a se jim je kasneje govor normalno razvil, tako da so ga uporabljali za namen komunikacije (Milačić, 2006).

Drugo področje zadeva motorične sposobnosti. Kanner v svoji opisih ni podal nobenih posebnih težav, ki bi bile povezane z motoriko, medtem ko Asperger skoraj vse svoje paciente opisuje kot skrajno nespretne. Ta okornost se kaže v nezmožnosti sodelovanja pri skupinskih športih, predvsem pri igrah z žogo. Prav tako pa so imeli slabše razvito fino motoriko, torej težave pri ročnih spretnostih (Milačić, 2006).

Kar pa zadeva učne sposobnosti, je Kanner trdil, da imajo njegovi preučevanci dobre mehanske učne sposobnosti, Asperger pa je trdil, da imajo njegovi pacienti zelo dobro razvito sposobnost abstraktnega mišljenja (Milačić, 2006).

Poleg tega je bil Asperger mnenja, da sta prognoza in pa izid pri njegovih pacientih boljša kot pri Kannerjevih. Motnja naj bi se pojavila kasneje v razvoju otroka, njene vzroke pa je moč najti v družinski zasnovi. Pri otrocih in starših naj bi se namreč pojavljale podobne osebnostne črte, s čimer je namigoval na morebitno dednost motnje. Kljub temu da je te razlike mogoče pojasniti z višjimi intelektualnimi sposobnostmi Aspergerjevih pacientov, je sam trdil, da se motnja lahko pojavi na vseh stopnjah inteligence, tako pri nadpovprečno in podpovprečno inteligentnih otrocih (Milačić, 2006).

Kasneje se je s temi razlikami ukvarjala tudi Lorna Wing (1988) in zaključila, da je za Kannerjeve otroke značilna nerazvitost govora ali pa eholaličen govor, nezainteresiranost za druge ljudi in odlično razvit mehanski spomin. Aspergerjevi otroci se sicer zanimajo za druge ljudi, vendar so socialno nespretni in nezreli. Njihov govor je sicer razvit, a je neobičajen, imajo pa dobre potenciale, da postanejo strokovnjaki na točno določenem področju. (Milačić, 2006).

Glavna razlika med avtizmom in Aspergerjevim sindromom naj bi bila naslednja: Otroci z Aspergerjevim sindromom so otroci z avtističnimi potezami, a z razvojem, preveč »normalnim« za avtizem (Milačić, 2006).

Kako se kaže Aspergerjev sindrom?

Aspergerjev sindrom mnogi avtorji pojmujejo kot visokofunkcionalni avtizem, torej motnjo, ki spada v spekter avtističnih motenj, vendar se od samega avtizma razlikuje v nekaterih značilnostih. Motnjo je prvi opisal Hans Asperger v svojem delu Avtistična psihopatija.

Glavne značilnosti motnje pa so naslednje (po Milačić, 2006):

  • Socialna izoliranost in egocentričnost; predmeten odnos do ljudi, okvare stikov na afektivni in instiktivni ravni, sledenje izključno lastnim željam in interesom.
  • Okvare v nebesedni komunikaciji; slab očesni stik, slaba uporaba mimike in obrazi praznega
  • Nenavadna besedna komunikacija; spontano komuniciranje, omejene teme pogovora, zamenjavanje zaimkov in govor v tretji osebi, pri govoru ni pravilne intonacije ali pa se ta ne spreminja glede na temo
  • Pomanjkanje domišljijske igre; v zgodnjem otroštvu ni iger »kot da« ali iger
  • Ponavljajoč se vzorec aktivnosti; upiranje kakršnim koli spremembam v neposredni
  • Odnos do predmetov; do predmeta ali ne posvečajo nobene pozornosti ali pa se nanj ekstremno navežejo.
  • Nenavadno odzivanje na senzorne dražljaje; hiper ali hipo senzitivnost na določene senzorne dražljaje.
  • Čustvenost; pomanjkanje harmonije med čustvi in razumom, pomanjkanje empatije in nezmožnost izražanja čustev.
  • Seksualnost; šibak seksualni nagon ali nenavadni vzorci zadovoljevanja (masturbiranje na javnem mestu, homoseksualnost in tako dalje).
  • Posebne sposobnosti; izjemno dober mehanski spomin, vendar teţave učenja na drugih področjih.
  • Pomanjkanje smisla za humor; ne razumejo šale.
  • Motorična nespretnost in skromno zavedanje
  • Problemi z vedenjem; agresivnost, negativizem in tako
  • Odlična sposobnost logičnega in abstraktnega mišljenja.
  • Izolirana in specifična interesna področja; pogosto zrel umetniški okus.

Večino otrok z Aspergerjevim sindromom dobi dokončno diagnozo nekje v sedmem letu starosti (Gillberg, Gillberg, 1989 v Milačić, 2006). Njihovi starši pravijo, da so v najzgodnejši starosti pri otrocih opazili splošne vedenjske probleme, stereotipno vedenje in interese, motorične težave, socialno neprilagojenost in jezikovne težave (Howlin, 2003 v Milačić, 2006). Niso pa opazili vidnejšega zaostanka pri razvoju jezikovnih in kognitivnih sposobnosti (Milačić, 2006).

Ena izmed značilnosti otrok z Aspergerjevim sindromom, ki se pokaže že v zgodnjem obdobju, je fascinacija z besedami in števili. Na primer otroci se lahko zelo hitro naučijo brati, prebranega besedila pa ne razumejo, kar se imenuje hiperleksija. Druga pomembna značilnost pa je, da se ti otroci brez težav normalno navežejo na člane družine, imajo pa težave s pristopanjem k drugim ljudem – ali ne želijo pristopiti ali pa pristopijo na nenavaden, neobičajen način (Milačić, 2006).

Še več o pristopih učitelja pri uspešni inkluziji otrok z Aspergerjevim sindromom v učno okolje pa na našem srečanju – več tukaj.

 

Vir:

Donald, G., Sherrat. D. (2004). Connectedness: developing a shared construction of affect and cognition in children with autism. British Journal of Special Education. Volume 31. Number 1. Nasen.

Kodrič, J. (2006). Značilnosti zgodnjega razvoja otrok z avtizmom. V C. Krţišnik in T. Battelino (Ur.), Izbrana poglavja iz pediatrije 18 (str. 137–149). Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Kurnik, A. B. (2010). Poznavanje avtizma in stališča osnovnošolskih učiteljev do vključevanja otrok s spektroavtistično motnjo v redno osnovno šolo. Maribor: FF, Oddelek za pedagogiko.

Milačić, I. (2006). Aspergerjev sindrom ali visokofuncionalni avtizem. Ljubljana: Center Društvo za avtizem.